Znanstveno ime: rheum rhabarbarum

Opis:

Rabarbara s kodrastimi listi je trajnica, ki doseže višino do 3 metrov. Steblo rabarbare je zeleno, votlo, do 6 cm v premeru, golo in ima socvetja. Listi so prizemni, do 60 cm dolgi, svetlozeleni, okrogli, podolgovati ali jajčasti. Socvetje je približno 15-35 cm dolgo. Cvetovi so dvospolni, rumeni.

Uporaba:

Rabarbara se običajno predela v pite, lahko pa jo uporabimo za kateri koli priljubljen recept za sadni rez. Najboljši je z drobtinami in skuto, dober pa je tudi na kvasnem kruhku, v zvitku ali v bublanini. V vsakem primeru je treba stebla najprej olupiti, nato pa jih narezati na kocke in nadalje kuhati. Če imamo več rastlin in s tem večji pridelek, lahko naredimo tudi okusno marmelado, ki je primerna za shranjevanje, pa tudi kot svež "preliv" za palačinke, palačinke ali puding oziroma kremne rezine.

Rabarbarina marmelada - marmelado preprosto pripravimo tako, da dvema kilogramoma rabarbare, narezane na koščke, dodamo en kilogram sladkorja in sok ene limone ter kuhamo in mešamo, dokler se ne zgosti. Pred polnjenjem kozarcev vmešajte malo ruma. 

Po obiranju stebel lahko preostale liste kompostiramo ali iz njih naredimo krepčilno gnojilo. Liste natrgajte na koščke, jih v loncu prelijte z vodo, da so potopljeni, in jih pustite stati dva dni. Nato ga kuhajte približno 10 minut, ohladite in pred uporabo razredčite z vodo v razmerju 1:10. Vonj te juhe trpotci ne prenašajo, zato lahko poleg gnojenja z njo zalivamo tudi grede, kjer obstaja nevarnost okužbe, ali preventivno zalijemo zemljo pred sajenjem.

Gojenje rabarbare

Rabarbara se lahko na enem mestu goji do 10 let. Semena ne kalijo dobro, zato je boljši (in varnejši) način razmnoževanja delitev šopov, po možnosti jeseni, da se lahko rastlina še dovolj ukorenini in do pomladi polno raste. Pripravite jamo, napolnjeno s kompostom, in pred zimo rastlino dobro potresite z dodatnim kompostom ter jo zmulčite. Priporočljivo je dodajati kompost in mulč med rastno sezono, vendar gnojenje ni potrebno. Običajno je priporočljivo polsenčno mesto, res pa je, da rabarbara dobro raste pod sadnim drevjem ali v rahli senci, vendar so krhlji s sončnih lokacij bolj okusni in vsebujejo nekoliko manj nitratov. 

Tukaj je nekaj razlogov, zakaj rabarbare ne smete več nabirati od julija naprej in za katere ljudi rabarbara ni primerna:

Pobiranje rabarbare

Stebla se obirajo le do sredine julija (pravijo, da do dneva svetega Janeza, ki je 24. julija), in sicer iz dveh razlogov. Prvič, po tem datumu začne cveteti in ima zato drugačno kemično sestavo, npr. več oksalne kisline, katere količina se z rastjo rastline postopoma povečuje in zato ni tako dobra za uživanje, in drugič, pred zimo mora imeti možnost oblikovati dovolj listov, da se okrepi.

To lahko dosežete tudi tako, da odlomite mlada cvetna stebla in tako spodbudite rast in vitalnost.

Tudi pri obiranju odlomimo le peclje, ne odrežemo jih, saj če po obiranju ostanejo "potaknjenci", lahko zgnijejo, to pa za rastlino ni dobro. Z rastlin, ki so stare dve leti ali več, poberite peclje, enoletne rastline pa pustite, da rastejo in se krepijo. Če imate več kot en šopek in želite pozimi pripraviti svežo rabarbaro, lahko eno rastlino s koreninami izkopljete in jo presadite v zaboj z zemljo v kleti. V mesecu dni bo zrasel nazaj, zaradi teme v okolici pa bodo stebla manjša, vendar nežna in občutljiva.

Zdravilni učinki:

Rabarbara je rastlina, ki se v fitoterapiji uporablja le obrobno.

Vsebuje le majhno količino vitamina C, vendar to ni pomembno, saj ga uživamo izključno pečenega ali kuhanega, kuhanje pa vitamin C tako ali tako uniči. Namesto tega vsebuje veliko vitaminov B3, B5 in B9 (folna kislina) ter mineralov, predvsem kalcija, kalija, mangana, železa, fosforja in magnezija.

Zaradi razmeroma visoke vsebnosti oksalne kisline se morajo priboljškov iz rabarbare izogibati vsi, ki trpijo za revmatizmom, protinom ali ledvičnimi in sečnimi kamni, drugi (zdravi) ljudje pa jih vsekakor ne smejo uživati prepogosto (več kot 2-3-krat na mesec), ker lahko poslabša presnovo v telesu.

Pri zdravljenju se uporablja korenina in ne peclji. Jeseni jo izkopljemo, operemo, narežemo na koščke in posušimo. Običajno se jemlje v obliki prahu, ki v majhnih odmerkih lahko ustavi drisko, v večjih odmerkih pa deluje kot blago odvajalno sredstvo, ki ne povzroča odvisnosti.

Tudi listi imajo povsem nasprotne učinke - če pijemo čaj iz njih, začnejo zelo hitro nastajati ledvični kamni, pri zunanji uporabi (za obkladke) pa pomagajo raztapljati kamne. 

Ne priporoča se nosečnicam, doječim ženskam in otrokom, mlajšim od treh let.