Znanstveno ime: Inula helenium
Tradicionalno zelišče z visoko vsebnostjo inulina, povezano z izboljšanjem in harmonizacijo prebavnega sistema.
Opis
To je trajnica, ki lahko doseže višino od 90 do 150 centimetrov. Korenina je rjava, velika, razvejana, bela, groba, valjasta, s premerom približno 3 cm, grenkega okusa in vonja po kafri, iz nje raste visoko razvejano steblo na katerem so podolgovatimi listi, ki so ovalne do jajčaste oblike in imajo rahlo nazobčan rob. Omanovi cvetovi so 5 cm široki.
Izvor in razširjenost
Pravi oman izvira iz srednjeazijske regije, kjer se je hitro razširil, saj je precej toleranten na okoljske spremembe. Danes je oman pogosta rastlina v številnih delih sveta, v Evropi severno od Združenega kraljestva do srednje in južne Evrope, v Aziji do pobočij Himalaje. Oman se je prilagodil razmeram v Severni Ameriki, kjer se je dobro razvil in zdaj raste divje. Čeprav ima raje zmerno podnebje, gaje mogoče najti tudi na južnih področjih Sibirije in na območju severozahodne Indije.
Uporaba
Miti pravijo, da se je pravi oman rodil iz solz lepe Helene iz Troje, ko je žalovala za Menelajem, ki ga je ugriznila kača. Oman so očitno gojili že v davnih časih v Sredozemlju in na drugih območjih, ki so z njim zgodovinsko neposredno povezana. Obstajajo zapisi, ki opisujejo uporabo omana kot korenaste zelenjave, ki so jo pripravljali s kuhanjem, konzervirali v sladkorju ali jedli surovo. V srednjem veku so iz omana izdelovali vino. Omanovo korenino so tradicionalno uporabljali v mešanicah za kajenje med poganskimi praznovanji solsticija.
Korenina se uporablja v zdravilne namene. V preteklosti so oman uporabljali v medicini proti notranjim zajedavcem, dodajali so ga hrani za izboljšanje okusa, pri črevesnih motnjah, prenajedanju in za lajšanje prebave. Uporablja se pri blagem zaprtju, bolečinah v jetrih in vnetju dihal, zlasti bronhijev. Zunanje so oman uporabljali za izpuščaje, otekline, slabo celjene rane in kot grgranje pri vnetnih boleznih.
V današnjem pojmovanju ljudske medicine se oman priporoča za pospeševanje želodčnih sokov, peristaltiko črevesja in pospeševanje izkašljevanja. Vsebnost inulina se uporablja v prehrani diabetikov. Drugi viri, ki se ukvarjajo s tradicionalnim zdravljenjem, priporočajo oman za podporo normalnega delovanja ledvic. Po nekaterih virih se omanova korenina priporoča za uravnavanje apetita, ohranjanje normalnega delovanja prebavnega trakta.
Že več let je znano, da je inulin priporočljiv v prehrani diabetikov, saj ugodno vpliva na plazemske koncentracije nevezanega sladkorja, gladi črevesne vijuge v prebavnem sistemu in pospešuje črevesno peristaltiko. Zaradi velike vsebnosti inulina velja to zelišče za koristno pomoč pri preprečevanju ali zdravljenju prebavnih motenj ali nelagodja.
Eksperimentalno delo na živalih in pozneje na ljudeh, s katerim so ocenjevali učinek sestavin omana, se razlikuje v testiranju različnih organov, metodologiji, različnih odmerkih snovi in različnih načinih dajanja ter v različnih eksperimentalnih predpostavkah. V primerjavi s kontrolno skupino so pri živalih opazili in zabeležili povečanje apetita. Pri ljudeh je bilo subjektivno ugotovljeno, da vsebina omana izboljšuje prebavo, vendar doslej ni bilo zabeleženih podatkov, ki bi potrjevali večjo tvorbo prebavnih encimov v prebavnem traktu.
Aktivne sestavine
Med sestavinami omana so snovi kremenovega tipa (predvsem helenin), seskviterpenski laktoni (alantolakton, izoalantolakton, kostunolid, germakrenolakton), pektini, triterpeni, steroli, grenke snovi, ogljikovi hidrati (polisaharidi), predvsem pa inulin, polisaharid, sestavljen iz številnih fruktoznih enot, po katerem se v latinščini imenuje oman (inula).
Tradicionalna uporaba
Posušena omanova korenina se zmeša z 250 ml vroče vode v količini od 1,5 do 4 g in se po potrebi pusti stati pokrita približno 5 minut. Ta poparek omana pijemo 2 do 3-krat na dan. Odrasli popijejo največ 4 skodelice na dan. Tinkturo omanove korenine pripravimo tako, da zmešamo 25-odstotni etanol s čisto zdrobljeno mešanico omanove korenine v razmerju 1:1. Doziramo 1,5 do 4,0 ml ali 20-40 kapljic 2- do 3-krat na dan. Oman ali omansko vino se pripravi tako, da se 70-80 gramov (v literaturi se količina nekoliko razlikuje) zdrobljene omanske korenine zmeša z 1 litrom belega vina. Tako pripravljeno vino pijemo 2 do 3-krat na dan vsaj 14 dni, vedno v majhnem odmerku pred obrokom.
Gojenje
Oman je zelo nezahtevna rastlina, ki uspeva v globoko zoranih, dovolj vlažnih tleh. Oman je priporočljivo redno obrezovati nizko pri tleh, da se izognete nepotrebni rasti stebla. Za dobro rast rastline je potrebna zadostna količina hranil v tleh. Razmnožuje se lahko s semeni, z deljenjem korenine ali s setvijo. Setev se večinoma opravi spomladi v toplem rastlinjaku z razdaljo med semeni 20 cm ali pozneje v vrstah 50 cm narazen z razdaljo med semeni 25-45 cm. Semena Omana vzklijejo v 2-4 tednih. Po sajenju je priporočljivo posevek ustrezno zaliti. Presajanje je treba opraviti zelo previdno, saj je korenina omana zelo krhka in lomljiva in ne prenaša dobro takšnega ravnanja. Korenine izkopljemo zgodaj jeseni v drugem letu rasti. Lasne korenine uporabimo za naslednjo zasaditev. Korenino je treba sušiti pri temperaturi do 40 °C.